Slivnica

Tudi letos smo se podali na izlet na Notranjsko. Spet je bil vzrok okrogla obletnica, tokrat je bil slavljenec Janez. Sedemnajst se nas je podalo proti Cerknici, šofer pa je bil tako hiter, da smo skoraj pozabili zaviti še skozi Podkraj. No, v Cerknici sta nas čakala Janez in Jasmina s prijatelji. Da smo bili postreženi s piškoti in pijačo za dezinfekcijo, verjetno ni treba omenjati. Lepa nedelja je kar vabila, da se povzpnemo na Slivnico. Mimo balinišča smo kmalu prišli v borov gozd in se po široki ravni poti podali v hrib. Med vzpenjanjem smo srečevali jutranje obiskovalce, ki so se že vračali z Slivnice. Za hojo prijetna pot nam ni povzročala težav. Na razgledni točki, ki je bila skoraj premajhna za vse, smo si vzeli čas za požirek pijače, Janezov prijatelj pa nam je podal nekaj zanimivih informacij o cerkniškem okolišu. Pot nas je vodila naprej in kmalu smo prišli na večji travnik, do koče na Slivnici pa nas je ločil le še krajši vzpon. Na ploščadi pred kočo smo si privoščili počitek in prigrizek iz nahrbtnika, odprl se nam je pogled na cerkniško polje in naprej proti jugu, izstopal pa je Snežnik v svoji belini. Sledil je še vzpon do vrha Slivnice, koprenasta oblačnost, ki se je že nabirala, pa nam je preprečila razglede, ki jih ponuja Slivnica. Po gasilskem fotografiranju smo se po travniku mimo smučarske vlečnice spustili na široko makadamsko cesto, s katere smo kmalu zavili navzdol v gozd. Nadaljevali smo po lepo uhojeni stezi in se počasi spuščali v dolino. Steza nas je pripeljala na makadamsko pot in kmalu smo zagledali vas Grahovo, skozi katero smo nadaljevali po gozdni učni poti. Iz gozda smo se čez cesto podali prek polj in mimo zoranih njiv proti Lipsenju. Ta del poti nas je vodil mimo starega mlina, marsikomu bodo v spominu ostale tudi velike skladovnice v milimetre natančno zloženih bukovih drv in kmetija, kjer so se v svoji živo pisanih barvah razkazovali pavi, ki so se kot manekeni nastavljali našim fotoaparatom. Na cilju pri Janezu in Jasmini nas je že čakala obložena miza. Že poznani kuhar nam je letos pripravil pravi pasulj, nazdravljali pa tudi nismo z vodo. Tudi muzikant nam je bil že poznan od lani in ob zvokih pesmi iz Slakove skrinje, so se plesalci urno zavrteli po dvorišču. Vsake veselice je enkrat konec in počasi se je bilo potrebno odpraviti proti domu. Janezu in Jasmini smo se še enkrat zahvali za dobro izpeljan izlet in predvsem za pogostitev. Običajno med potjo za kakšen postanek v gostili navija moški del, tokrat pa je bila pobudnica postanka pri stalni postojanki na Stari pošti, Marta. Prav pretirano nas seveda ni bilo potrebno prepričevati, Marti pa hvala za ”rundo”, ki jo častila ob rojstnem dnevu, ki ga je praznovala tisti teden. Ja, aprila nas, če bo vreme dopuščalo , čaka še en izlet. Upamo, da bo tako ”fajn” kot tokrat.