ŠTIBLC 2020
Tudi letos smo se na prvo januarsko nedeljo odpravili v Belo. Številčna druščina se je zbrala na colskem trgu. Po nekako obveznem vpisu v bifeju smo se podali proti Ogradam. Kot že lansko leto je sledil kratek okrepčilen postanek pri Karmen in Urošu. Mesni izdelki, odličen sadjevec in še kaj, so nas prepričali in sprejemni izpit za nova člana PD je opravljen. Z dovolj zaužitimi kalorijami smo lažje zagrizli po strmem travniku Ograd, ki je pred desetletji veljal za glavno colsko smučišče. Po prihodu v gozd smo stopili na uhojeno stezo, se po novozgrajenih gozdnih vlakah umaknili ograjenemu pašniku in prišli na Višenjsko rovno. Malce prepoteni smo bili takoj deležni nekaj protiviroznih pripravkov. Nadaljevali smo po nekoliko zaraščeni vlaki nad Crgovlom. Sončni žarki so že dobro ogreli pobočje nad Višnjami in večini je bil kakšen del oblačila že preveč. Na mestu, kjer se začne vlaka spuščati proti Višnjam, smo se povzpeli na slabo vidno lovsko stezo. Nič kaj zimske temperature so na plano že privabile prve trobentice. V dolgi strnjeni koloni smo se spet priključili na kolovoz, ki nas je pripeljal do studenca nad Žnidarjem. Po kratkem postanku smo hitro prečkali cesto Col-Podkraj in se po gladkih travnikih spustili proti Sapotniku. Ograjene pašnike smo obšli po kolovozu in ob senčni strugi potoka prišli v Belo, kjer so nas že čakali gostitelji. Na vhodu v Štiblc nas je pozdravila celo lesena tabla z dobrodošlico. V vsej zgodovini društva česa takega še nismo doživeli.
Za predjed smo bili postreženi z okusno panceto in toplim, seveda domačim, kruhom. Pred širokim izborom raznih žganj pa bi zardela večina gostincev iz bližnje okolice. Odličnega okusa je bil tudi salam v testu. Številčna druščina je dodobra napolnila velik velban hram. Počasi smo se posedli za mize. Tudi letos nam je Urška postregla z vrhunskim bogračem. Družba se je ob dobri kapljici hitro razživela. Sander je kmalu moral po harmoniko, ki pa do odhoda skoraj ni utihnila. Tokrat so si jo izmenjevali kar štirje: Tina, Sander, Ivan in Miro. Vse skupaj je preraslo v pravo mini veselico, saj se je skoraj brez prestanka igralo, pelo in plesalo. Vmes pa je Branko neumorno rezal raznovrstne salame, ki so viseli pod stropom. Predvsem pa se iz cele skupine nikomur ni mudilo domov.
Treba je bilo tudi malce gledati na uro, saj je dneva hitro konec. Nekako smo se dogovorili, da se po treh odpravimo, kar se seveda ni izšlo.
Sonce se je že počasi poslavljalo, ko smo se zahvalili prijaznim gostiteljem in se podali proti Špilam. V Višnjah smo lahko občudovali čudovit sončni zahod. Glede na to, da smo do Višenj opravili s strmim klancem, nam je pripadal še postanek pri Mireli in Zvonetu na Kobenšah. Po celodnevnem veseljačenju nam je nekako pripadala še večerja.
Okusna jota, se razume, da ne brez klobas, nam je več kot teknila. Vesela druščina se nikakor ni mogla posloviti in že v trdni temi smo se razšli. Prvi pohod v letu, ki naj bi postal tradicionalen, je več kot lep uvod v novo pohodniško sezono. Najlepše pa je, da se pohoda udeležijo mlade družine.
Tokrat je bilo res okusno, veselo in lepo. Veliko bi zamudili, če se prvega pohoda ne bi udeležili.
