Matajur
Termin letošnjega majskega izleta je padel ravno na dni, ki pregovorno prinašajo dež in hladno vreme. Skozi cel teden so se res pojavljale padavine, v nedeljskem jutru pa nas je pozdravilo sonce. Naš običajni prevoznik je bil tokrat zadržan, zamenjava, ki jo je preskrbel pa se ni izkazala za najboljšo, saj je šofer zaspal in ga ob dogovorjeni uri ni bilo na spregled. Ne prvič, je zadevo rešil Boris, tako da smo se kljub jutranjemu zapletu s polurno zamudo podali na pot. Spremeniti je bilo potrebno tudi prvotno predvideno traso ture, tako smo za izhodišče izbrali Livek. Za pot do prvotnega izhodišča je bil namreč Borisov avtobus prevelik. Pot po Soški dolini nam je ob občudovanju belo modre Soče hitro minila. Sledil je še vzpon po ovinkasti cesti do Livka. Okrog Krna se je že nabiralo nekaj meglic, ki običajno ne napovedujejo lepega vremena, zato da smo se v kar dobrem tempu podali na pot. Najprej smo se mimo hiš povzeli do cerkve, nato pa nadaljevali do vasice Avsa. Asfaltna cesta se je tu končala in kmalu smo z makadamske ceste zavili na blatno stezo v gozd, ki nam je nudil idealno klimo za hojo. Po dobri uri hoje smo si privoščili krajši počitek, nato pa nadaljevali naprej. Gozd se je počasi redčil in prišli smo na pašnike Idrske planine. Kmalu smo zagledali vrh Matajurja s cerkvico. Pred nami je bila še dobra ura hoje. S široke makadamske ceste smo zavili na stezo, ki nas je vodila po kamnitih ploščah, ki spominjajo na kraške škraplje. Kmalu se je pot za nekaj časa vzravnala, sledil pa je vzpon na širok greben. Po tem mejnem grebenu, ki je tudi meja med Slovenijo in Italijo, smo po treh urah hoje prišli do vrha Matajurja. Običajne razglede so nam tokrat preprečevale meglice in oblaki, zato smo se kmalu spustili do koče, ki jo upravlja Planinsko društvo Benečija. Naša številčna skupina je kočo zasedla praktično do zadnjega kotička, in padla je enotna odločitev, da bomo vsi jedli pašto. V nekaj minutah smo dobili peresnike ‘’al dente’’ z nekoliko začinjeno omako, tako da smo lažje spili kak kozarček belega ali pivo. Gostoljubni zamejci so nam dali še ‘’repete’’ in zelo okusno pecivo. Tako številčne skupine so bili seveda več kot veseli.
Zunaj se je medtem spustila megla in glede na verjetne popoldanske plohe smo se morali ločiti od gostoljubnih zamejcev. Seveda brez slovenske pesmi pred slovesom ni šlo. Za spust smo izbrali pot, ki obide vrh Matajurja. Na Idrski planini pa smo za povratek do Livka izbrali sedem kilometrov makadamske ceste. Čeprav smo večino ovinkov sekali pa se je pot več kot ne kar vlekla. Malo pred vasjo Avsa smo bili zaradi bližajočega grmenja prisiljeni pospešiti tempo. Nevihta se je obrnila proti severu, tako da smo ostali suhi. Ravno prav utrujeni smo se odpeljali proti domu. Žeja je bila po celodnevni hoji prehuda, zato smo se na pijači ustavili še v Kanalu. Med potjo domov nam je predsednik predstavil še naslednji izlet, ki bo imel nekoliko praznični pridih. Upamo, da nam bo vreme tudi tokrat služilo, letos imamo namreč z vremenom res srečo.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
