SISOL

Pomladanski izleti našega društva imajo zadnjih nekaj let vedno morski pridih. Tudi tokrat smo se na predlog Jasmine in Janeza podali na Hrvaško. Marčevsko nedeljsko jutro nam je obetalo lep sončen dan in tako se nas je dvaindvajset in nepogrešljivi šofer Boris podalo prek Postojne in Ilirske Bistrice, kjer smo si privoščili krajši odmor za jutranjo kavo, proti Opatiji. Izhodišče pohoda je bila vas Brseć med Opatijo in Labinom. Na manjšem parkirišču ob cesti smo si obuli pohodne čevlje in si za prihajajočo Veliko noč nabrali nekaj lovorjevih vejic, tako da bo letošnja žepca imela malo hrvaškega okusa. Po makadamski cesti smo zagrizli v hrib, sprva je bilo ob poti še nekaj oljk, hitro pa smo prešli v grmičast svet ki ga tu imenujejo makija. Markirana pot je počasi postajala vse bolj strma in po uri hoje smo si vzeli nekaj minut počitka za požirek pijače. Z višino je bilo grmovje vse bolj redko, tako da se nam je ponujal lep razgled na Reko, Kvarnerski zaliv in bližnji otok Cres, nekoliko višje pa še na otoka Krk in Lošinj. Kmalu pa se nam je odprl pogled na bleščeče bel Snežnik. Grmovje je za nekaj časa zamenjal star borov gozd, višje pa smo spet prešli med drobne gabre, ki med skalami kljubujejo vetrovom. Pot nas je pripeljala do naravnega okna, skozi katero se vidi Čepiško polje. Tu smo se usmerili na levo po skalovitemu grebenu proti Sisolu. Pod nami se je razprostiralo Čepiško polje. Na redkih zaplatah zemlje med ostrimi skalami so se bohotili bujni zvončki in šopi dišečega žajblja. Po dveh urah smo dosegli vrh 835 metrov visokega Sisola. Prišel je tudi čas za zasluženo malico. Ostro skalovje nam ni omogočalo kakšnega posebnega udobja za poležavanje, tako smo se po skupinskem fotografiranju podali naprej po grebenu. Steza se je počasi spustila, ostro skalovje je izginilo in hoja je postala prijetnejša. Spuščali smo se po stezi, ki jo je obdajala gosta suha trava in je kar vabila, da se v njej odpočijemo. Tipičen kraški svet z majhnimi vrtačami in šopi od vetra zmaličenih pritlikavih hrastov, nas je vodil proti Plominu . Kmalu smo pred seboj zagledali vrh mogočnega, kar 340 metrov visokega dimnika termoelektrarne Plomin. Srečali smo tudi par tukajšnjih pohodnikov, ki so bili vidno presenečeni ob srečanju s tako številno skupino. Na robu kraške planote nas je kažipot usmeril desno na strmo kamnito pot. Glede na to, da smo opazili le eno zbledelo markacij, smo bili skoraj v dvomu, da nismo na pravi poti, vendar nas je Martinov GPS prepričal da je smer prava. V Ostrem levem ovinku smo se obrnili nazaj v smer Plomina in mimo vodnega zajetja prišli v vas praktično pred gostilno. Tu nas je že čakal avtobus. Seveda ni treba omenjati, da nam je hladno pivo več kot prijalo. Če smo imeli prejšnja leta kar slabe spomine na počasne in nezainteresirane natakarje, smo bili tokrat hitro postreženi z lokalno mineštro, imenovano bobiči in okusnimi lignji. Nazaj proti domu nas je pot vodila ob obali do Opatije in po isti cesti kot zjutraj nazaj proti domu. Še pred sončnim zahodom smo se srečno vrnili domov. Nestrpno že čakamo naslednji izlet, ko se bomo spet podali na Notranjsko. Zapisal: Silvan Praček-Maks Pripis predsednika: HVALA Maksu za jutranjo kavico v Ilirski Bistrici in rujno kapljico ob koncu pohoda. In še enkrat vse najboljše za rojstni dan!!!